Monthly Archives: February 2010

Homeopatski samomor

30. januarja 2010 se je več kot 400 skeptikov iz celotne Velike Britanije udeležilo masovnega predoziranja s homeopatskimi pripravki. Namen tega dogodka je bilo osveščanje javnosti o realnosti homeopatije.

Za tiste, ki zgodbe ne poznate najprej nekaj ozadja: The Boots Company, največja veriga lekarn v Veliki Britaniji, zadnjih nekaj let na policah svojih lekarn poleg zdravil ponuja tudi homeopatske pripravke. Na kratko se homeopatijo lahko povzame kot sistem pri katerem se bolezen zdravi z izjemno razredčenim pripravkom… vode (več o tem prihodnjič).

Pred kratkim je Paul Bennett (professional standards director pri Boots) v spodnjem domu parlamenta pred Komitejem za znanost in tehnologijo povedal, da pri Boots nimajo nobenih dokazov o učinkovitosti homeopatskih pripravkov. Na policah svojih lekarn jih imajo samo zaradi enega razloga: ker se prodajajo. Homeopatska industrija je samo v Veliki Britaniji vredna preko 40 milijonov funtov, v Evropi pol milijarde £.

Med leti 2005 in 2008 so v VB v okvirju javnega zdravstva za homeopatijo porabili okoli 12 milijonov funtov, kljub temu, da dokazov za njeno učinkovito klinično rabo ni. Od leta 2006 je z zakonom dovoljeno, da se za homeopatske pripravke trdi, da so učinkoviti, pa četudi za to ne obstajajo nebeni dokazi. Boots tako praktično ne krši nobenega zakona. Vprašanje je bolj etične narave. Boots je v Veliki Britaniji sinonim za zdravje, h katerem pa homeopatski pripravki nič ne pripomorejo.

Če se vrnem nazaj k predoziranju. Angleški skeptiki so s kampanijo poimenovano “10:23 Homeopathy: There’s nothing in it” hoteli dvigniti zavest o neučinkovitosti homeopatije. Veliko ljudi recimo homeopatijo meša z zeliščno medicino. Kampanija je bila deležna veliko pozornosti in je bila pokrita s strani vseh večjih angleških medijev (1, 2, 3, 4, 5, 6).

Ime 10:23 se nanaša na Avogadrovo število. Če se spomnimo srednješolske kemije, NA pomeni število delcev v enem molu snovi (6,02 × 10e23). V laični razlagi to pomeni, da homeopatski pripravki, ki so razredčeni do 12C (1 : 100e12) ali več, ne vsebujejo niti ene same molekule aktivne snovi. Se pravi, da v večini homeopatskih pripravkov ni ničesar razen vode.

Vrhunec kampanije je bilo masovno predoziranje s homeopatskimi tabletami Arsen. alb. 30C. Gre za tabletke sladkorja pokapane s homeopatskim pripravkom (vodo). Po navodilih za uporabo se pri prvih šestih dozah vzame 2 tableti vsake 2 ure, vsak naslednji dan pa 4X po 2 tableti (do največ pet dni). Udeleženci kampanije so naenkrat spraznili celotno škatlico 84-ih eno gramskih tabletk.

Zastrupitve z arzenom so izjemno nevarne in se, če se jih ne zdravi, pogosto končajo s smrtjo. Arzen v prvi vrsti inhibira encime, ki kot kofaktor potrebujejo lipoično kislino (npr. alfa-ketoglutarat dehidrogenaza). Posledično se v telesu začnejo nabirati substrati teh neaktivnih encimov (piruvat, laktat), kar povzroči različne probleme, najbolj prizadet organ pa so možgani. Če se zastrupitve ne zdravi lahko pride do odpovedi več organov in smrti.

Takšnih zastrupitev se udeležencem predoziranja seveda ni bilo potrebno bati. Nihče izmed njih ni imel nobenega stanskega učinka, ker tablete sploh nimajo nobenega učinka (razen placebo efekta). Podoben podvig bralcem odsvetujem. Za 5 funtov (kolikor stanejo te sladkorne tablete) se lahko v trgovini dobi okoli 6kg sladkorja. Poleg tega to ni najbolj pametna poteza za kakšnega diabetika.

Nadaljnje branje: 10:23 Homeopathy: There’s nothing in it

Advertisements

Postavi diagnozo #2

(klik na sliko za povečavo)

Postavi diagnozo #1

Protitelesa (1. del): zgradba

Protitelesa (imenovana tudi imunoglobulini) so pomemben sestavni del imunskega sistema. So glikoproteini, ki so se sposobni vezati na tujke kot so npr. bakterije in virusi (strokovno imenovani antigeni) in s tem preprečiti njihovo škodljivo delovanje. Protitelesa se sintetizirajo v belih krvnih celicah imenovanih B limfociti. Sestavljeni so iz štirih polipeptidnih verig: dveh težkih in dveh lahkih. Obe težki verigi sta med seboj identični – enako velja tudi za obe lahki verigi. Verige so razporejene v obliki črke Y in so med seboj kovalentno povezane z disulfidnimi mostički. Na vsaki verigi ločimo konstantni in variabilni del. Poznamo več vrst konstantnih delov, glede na katere delimo protitelesa na različne tipe: imunoglobuline A (IgA), IgD, IgE, IgG in IgM. Variabilni deli pa tvorijo vezavno mesto za antigen. In čeprav je osnovna zgradba vseh protiteles podobna, obstaja med njimi majhna vendar pomembna razlika. Razlikujejo se v aminokislinskih ostankih, ki se nahajajo na variabilnih delih (na vrhu obeh krakov), kjer je mesto vezave antigena. Na vsaki molekuli protitelesa sta dve taki mesti. In prav ta razlika na vezavnih mestih omogoča imunskemu sistemu sintezo protiteles za katerikoli antigen.

Naše telo je sposobno tvoriti protitelesa proti praktično vsaki snovi v naravi. Ocenjuje se, da smo sposobni sintetizirati okoli 10 milijard različnih protiteles. Vendar se zapisi za ta protitelesa nahajajo na relativno majhnem številu genov. Zato je evolucija razvila več genetskih mehanizmov, ki nam omogočajo, da z omejenim številom genov sintetiziramo ogromno število različnih protiteles. Eden izmed teh mehanizmov so genske rekombinacije imenovane V(D)J rekombinacije. Vsako protitelo je sestavljeno iz dveh težkih in dveh lahkih verig. Vsako verigo kodira več med seboj sestavljenih DNA delcev (V, D in J segmentov) v B limfocitih. Formula za težko verigo se tako glasi: izberi 1 od 400 V, 1 od 15 D in 1 od 4 J segmentov, jih zlepi skupaj ter jim dodaj še segment konstante regije. Na ta način dobimo samo za težko verigo 24000 različnih kombinacij. Na podoben način se sestavi tudi lahka veriga. In ko se verige povežejo med seboj dobimo ogromno število različnih kombinacij (108). Vendar tudi s vsemi temi kombinacijami še ne dobimo končne številke.

Drug način nastajanja različnih protiteles je somatska hipermutacija (v nadaljevanju SHM). SHM poteka v zrelih B limfocitih. Potem, ko se B celice že povežejo z antigenom, se aktivirajo in začnejo hitro deliti. Pri teh delitvah prihaja na segmentih DNA, ki kodirajo lahke in težke verige protitelesa do mutacij. Pri teh mutacijah prihaja do sprememb enega nukleotida na gen. Posledično ima vsaka hčerinska B celica malenkostno spremenjeno DNA, kar se odraža na spremenjenem zaporedju aminokislinskih ostankov v polipeptidnih verigah protiteles. Te mutacije vplivajo na afiniteto s katero se protitelo veže z antigenom. Tako nastanejo protitelesa, ki se z nekim antigenom vežejo z manjšo in protitelesa, ki se s tem antigenom vežejo z večjo afiniteto. Slednja »izrinejo« manj uspešna protitelesa.

Nadaljnje branje: V(D)J Recombination and the Evolution of the Adaptive Immune System