KDAJ PANDEMIJA NI PANDEMIJA

14. januarja je imela SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) virtualno tiskovno konferenco na kateri je odgovarjala na očitke o spremembi definicije, lažni pandemiji in vplivu farmacevtov (posnetek konference; transkript konference). Kljub temu, da so naši mediji prejšnji teden pogumno pisali o začetku preiskave “lažne” pandemije, te konference ni pokril nihče. Bom jo pa zato jaz v tem članku z podnaslovom: Svetovna zdravstvena organizacija, lažna pandemija, sprememba definicije, hudobni farmacevti in strupena cepiva.

Lani smo prvič v zgodovini imeli priložnost spremljati potek pandemije skoraj v živo. Izkušnje, ki smo si jih pridobili pri ukvarjanju s SARS in H5N1 so se izkazale za več kot dobrodošle. Na splošno lahko rečem, da je bil odziv pristojnih soliden. Vendar je nujno potrebno izpostaviti vse napake do katerih ne bi smelo priti (zato tudi pozdravljam vse preiskave, ki bodo v prihodnje potekale). Dejstvo je, da smo se lanskega virusa rešili z več sreče kot česarkoli drugega. Kljub temu, da je šlo za relativno “milo” pandemijo so bili zdravstveni sistemi držav in posamezne bolnice obremenjeni do svojih skrajnih zmožnosti. Prašičja gripa je bila opozorilni strel. Naslednjič morda ne bomo več imeli takšne sreče.

Prva stvar, ki jo zamerim Svetovni zdravstveni organizaciji je dejstvo, da je odlašala z razglasitvijo šeste stopnje nevarnosti (pandemije). SZO je 29. aprila razglasila 5 fazo. Ta je ključna, saj državam sporoča naj se začnejo pripravljati. Po definiciji se nato šesto fazo/pandemijo razglasi, ko se virus razširi še na en kontinent. To se je zgodilo v začetku maja, ko so okužbe potrdili tudi na Japonskem in v Evropi (Velika Britanija, Španija). Takrat so nekatere vplivne države članice (v prvi vrsti VB, Japonska in Kitajska) pri SZO lobirale, naj pandemije ne razglasi.

Nekatere države so celo predlagale, naj se upošteva tudi nevarnost virusa, kar bi pomenilo, da nova gripa verjetno nikoli ne bi bila pandemična. Razlog je v temu, da 6. stopnja nevarnosti predvideva določene varnostne ukrepe, zaradi katerih bi trpelo trgovanje in gospodarstvo na splošno. SZO se je takrat odločila da bo še nekaj časa spremljala širjenje virusa in se odločila naknadno. S tem je prekršila svoja lastna pravila. Ena izmed posledic tega je bila zamuda v dobavi cepiva, kar bi se lahko izkazalo za katastrofalno.

Definicija pandemije temelji na epidemiologiji širjenja virusa. To kako nevaren je virus je popolnoma nepomembno. Poleg tega je nevarnost virusa nemogoče oceniti dokler ta ne zaokroži med širšo populacijo. Očitek, da letošnja pandemija ni pandemija je znanstveno in zgodovinsko napačen. V vsakem učbeniku virologije jasno piše kaj definira pandemijo. Nova gripa je bila po definiciji pandemična že v začetku maja.

SZO je politična organizacija. To kako oni definirajo pandemijo je popolnoma nepomembno. Prav tako je čisto vseeno ali tej gripi rečemo pandemična ali ne. V praksi je pomembno samo, da se v ustreznem trenutku izvede ustrezne ukrepe. Zato je v takšni situaciji najpomembnejše, da se podrobno spremlja širjenje virusa.

Uradna definicija pandemije, ki jo uporablja SZO je bila prvič zapisana leta 1999 v navodilih, ki so jih prejele države. Ta navodila (in s tem tudi definicija) so bila dopolnjena leta 2005 in 2009 z namenom, da bodo bolj jasna, in z obzirom na najnovejše podatke, tudi bolj pravilna. V nobeni izmed teh definicij ni bila omenjena nevarnost oz. smrtnost. Kar bi tudi bilo neumno. Zato so kritike, da je SZO spremenila definicijo (o čemer je sanjal tudi poslanec v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, Wolfgang Wodarg) pod pritiskom farmacevtov, laž.

Je pa res, da je SZO na svoji spletni strani en mesec pred razglasitvijo pandemije spremenila opis pandemije. V starem opisu je npr. pisalo: simultaneous epidemics worldwide with enormous numbers of deaths and illness. V novem: pandemics can be either mild or severe in the illness and death they cause. Vendar ta spletna stran ne opisuje pravil za razglašanje pandemije, ampak opisuje zakaj so pandemije nevarne. Ta opis so spremenili, tako da je sedaj bolj pravilen. Nekateri so to napačno razumeli kot spremembo definicije in to izkoristili za nabiranje političnih točk.

SZO ni nek zdravstveni oddelek sveta. Ima samo toliko pristojnosti kot ji je dodelijo njene države članice. Njena glavna naloga NI gripa. S svojim omejenim proračunom spremlja ogromno bolezni po celem svetu. Njeno delovanje na področju infekcijskih bolezni pa je zelo omejeno. Nekateri zato pravijo, da njena vloga, na področjih kot je gripa, postaja nepomembna.

Razglasitev pandemije sama po sebi nič ne pomeni. Države v tem primeru niso dolžne storiti ničesar. SZO ne more uvesti karanten, zapiranja mej, obveznega cepljenja. SZO lahko samo svetuje, države se pa same odločajo kako bodo reagirale. V Sloveniji lahko pandemijo uradno razglasi samo minister za zdravje.

Farmacevti ne bi smeli imeti nobenega vpliva na SZO ali EU. Pa ga žal imajo. Ta vpliv ni neposreden ampak pasiven. Farmacevtska podjetja so namreč edina na svetu, ki se ukvarjajo z izdelavo cepiv in so, tako kot tudi vsak človek in vsako drugo podjetje na tem svetu, del kapitalističnega sistema, sistema, kjer je denar pred zdravjem. O odnosu med farmacevti in cepivi sem v preteklosti že pisal.

Cepiva so produkt z izjemno nizko profitnostjo. Pogoj, da so lahko profitna je, da mora obstajati ogromen trg na katerem se lahko prodajajo. Zato farmacevti letos niso bili pripravljeni niti migniti s prstom, dokler jim ni bilo zagotovljeno, da bodo svoj izdelek lahko prodali. To pomeni, da lahko mi cepiva, ki so edina prava preventiva, dobimo le, če so farmacevtom splača. Letos so dobili priložnost za velik zaslužek in to izkoristili z odliko.

Ker so cepiva slabo profitna se z njihovo sintezo ukvarja majhno število podjetij, katerih zmožnosti sinteze so zelo omejene. Ko je bila pandemija lani na vrhuncu, cepiva ni bilo dovolj niti za najbolj ogrožene. Če bi leta 1918 reagirali tako kot smo letos, bi še vedno umrla velika večina od 40-100 milijonov ljudi, ki jih je umrlo takrat. Krivci so trije: WHO, ki je odlašala z razglasitvijo pandemije, farmacevti, ki jim je na prvem mestu dobiček in vlade, ki se v takšnih situacijah zanašajo na privatni sektor.

Cepiva so preveč pomemben produkt, da bi ga pustili v rokah farmacevtov (beri trga). Za primere pandemij bi nujno potrebovali mednarodno organizacijo, ki bi se ukvarjala z sintezo cepiv, kar bom argumentiral v drugem delu o farmacevtih in cepivih. Potrebujemo organizacijo, ki bo v pravem trenutku sposobna zagotoviti zadostne količine cepiva za ljudi po celem svetu. Pa tudi če bi to pomenilo milijonsko izgubo in velike količine neporabljenega cepiva.

Medtem se znanstveniki ukvarjajo z drugimi problemi. H1N1 je še vedno nevaren in mogoče je, da se nam bo maščeval letos. Drugi problem je dejstvo, da nas je ta pandemija presenetila. Danes vemo, da je virus med prašiči krožil vsaj desetletje preden je prešel na ljudi. Gripa je v prvi vrsti bolezen ptic in ne človeka. V prihodnosti bo zato potrebno več sredstev vložiti v nadzor bolezni med živalmi.

Hkrati pa imajo politiki in novinarji druge težave. Zanima jih, kaj bi WHO naredila drugače, če bi videla prihodnost. Neumno vprašanje, ki ga danes postavlja veliko neumnih ljudi.

Preberi še:
–Pandemija in mediji
–Novi virus gripe – diskusija na temo preventivnih ukrepov
–Gripa res ugaša?